Mirna
Loading

Prijava na portal
LOKALNE VOLITVE 2014 23.07.2014 10.46

http://www.mirna.si/sl/obcina-mirna/volitve/ 

Preberi obvestilo

Kulturna dediščina

Grad Mirna

sodi med najstarejše gradove na Slovenskem. Nastal naj bi že proti koncu 11. stoletja, skupaj z nekaj drugimi najpomembnejšimi gradovi v deželi. V pisnih virih se prvič pojavlja leta 1165, nato pa še 1180 in 1250.

Grad so pozidali na nekdanjem ozemlju grofice Eme Breško-Selške v Slovenski marki, ki je kasneje prešlo v posest grofov Višnjegorskih. Tukaj je gospodaril rod po gradu imenovanih ministerialov, plemenitih Mirnskih. Mirnski gospodje so bili v tesni zvezi z gospodi Šumberškimi in so v takratni Evropi sloveli kot eni najmočnejših iz stranske veje dinastije kneginje Eme. V listinah nastopajo kot pomembne politične osebnosti, v spremstvu takrat najmogočnejših vladarjev, udeležujejo pa se tudi evropskih viteških turnirjev.

Leta 1228 je grad prišel v roke oglejskih patriarhov, ki so ga nato podelili hkrati različnim plemičem v fevd. Leta 1365 so ga kupili celjski grofje, Mirnski pa so tukaj prebivali kot njihovi ministeriali. Po izumrtju Celjanov leta 1456 je grad prešel v Habsburško posest, kot deželnoknežji fevd pa so ga upravljali baroni Auerspergi – Turjaški. Leta 1515 so ga oplenili in razdejali kmečki uporniki.

Od začetka 17. stoletja naprej so se lastniki gradu naglo menjavali. Bil je v posesti Wazenov pl. Wazenberg, Paradeiserjev, barona Rafaela Coraduzzija, grofov Lambergov in Gallov. Sredi 19. stoletja je iz plemiških prešel v meščanske roke. Grad je takrat izgubil vlogo sedeža obsežnega zemljiškega gospostva in je zlagoma pričel propadati.

Drugo svetovno vojno je dočakal še v celoti opremljen, v noči iz 25. na 26. december 1942 pa so partizani mirnski grad deloma minirali in požgali. Po končani vojni so okoliški prebivalci pričeli razvaline nasilno rušiti in odnašati kamenje in do leta 1962 je od nekdaj mogočne celote ostalo le še nekaj skromnih, napol zasutih razvalin, pod njimi pa se je še ohranila opuščena in čedalje bolj propadajoča spodnja grajska kašča z okroglim obrambnim stolpom.

Leta 1962 je razvalino za 99 let najel dr. Marko Marin in jo začel postopno obnavljati. Do leta 1991 je pozidal in zastrešil oglati stolp in grajsko kaščo, nato pa je obnova stekla hitreje in se močno približala visoko zastavljenemu cilju: rekonstrukciji gradu v nekdanjem obsegu.

Veličastna podoba Speče lepotice

Kot najstarejši del gradu se kaže nekdanja visoka romanska hiša, ki tvori danes jugozahodni vogal osrednjega palacija. Tronadstropna hiša na pravokotnem tlorisu, ki je po obliki spominjala na stolp, je nastala v drugi polovici ali konec 11. stoletja. Iz tega obdobja je še dobro ohranjena njena zidava iz pravilnih kvadrastih klesancev. Najbrž v drugi polovici 13. stoletja so nekaj pod visoko hišo pozidali samostojno stoječ izpostavljeni stolp, ki je služil tako obrambnim kot stanovanjskim namenom. Stolp na kvadratnem tlorisu je skoraj nespremenjen prestal vse kasnejše prezidave in medvojno opustošenje gradu. Na začetku 15. stoletja, ko je bil grad v posesti celjskih grofov, so prvotno visoko hišo temeljito razširili in predelali v mogočen dvonadstropen visokogotski palacij. Stavbo so okrasili s kakovostno kamnoseško obdelanimi stavbnimi členi, ki pričajo, da so bili tukaj na delu isti mojstri kot na cerkvah v Pleterjah, Šentrupertu in na Ptujski gori.

Zaradi povečane nevarnosti turških vpadov so grad v prvi polovici 16. stoletja utrdili z obsežnim obzidnim pasom, ki je obdal osrednji palacij in vključil tudi izpostavljeni stolp iz 13. stoletja. Novo obzidje so na enem vogalu dodatno zaščitili s polkrožnim stolpom, na notranji strani pa so uredili lesene obrambne hodnike. V tem času so z obzidjem in stolpi utrdili tudi pristavo pod gradom. Po prenehanju nevarnosti turških napadov je grad doživel ponoven razcvet.

Sredi 17. stoletja so ga prezidali po renesančnih načelih. Takrat so ob naslonu na protiturško obzidje pozidali obsežne arkadne galerije, temeljito pa so prenovili tudi vse stare grajske stavbe. Na ravnici pred gradom je nastal nov grajski vrt. Zadnje pomembne prezidave je grad doživel v drugi četrtini 18. stoletja, ko je dala družina Gall ob zunanje obzidje domnevno po načrtih iz kroga baročnega arhitekta Candida Zullianija (1712-1769) prizidati novo grajsko kapelo, reprezentančne notranje prostore v osrednjem palaciju pa so okrasili s serijo velikih baročnih oljnih slik, deloma delo beneškega slikarja Nicola Grassija (1682-1748). Grassijeve slike so prišle na grad nekaj pred ali po letu 1730, torej v času, ko je bil njegov lastnik Franc Bernard Lamberg ali pa baron Ferdinand Ernest Gall. V »dolgi sobi« je bilo poleg tihožitij še sedem večjih platen: Kajn in Abel, Samson in Dalila, Stari mož v zaporu, poleg pa žena, ki mu grozi, Rebeka pri vodnjaku, Srečanje Rebeke in Izaka, Jakob in Rahela pri vodnjaku, Jakobova zvijača z olupljenimi šibami. Nekaj manjših sprememb, ki pa niso bistveno spremenile celostnega izgleda, je grad doživel tudi še okoli sredine 19. stoletja.

Upodobitve mirnskega gradu

O nekdanji podobi mirnskega gradu priča vrsta starih upodobitev. Okoli leta 1679 so nastale štiri vedute poznorenesančno obnovljenega gradu, ki jih je dal izdelati kranjski polihistor in topograf Janez Vajkard Valvasor (natisnjene v dveh njegovih knjigah: Topografija sodobne vojvodine Kranjske iz leta 1679 in Slava Vojvodine Kranjske iz leta 1689). Okoli leta 1845 je nastala izjemno slikovita in romantično navdahnjena litografija z mirnskim gradom iz Wagnerjeve suite, nekaj let kasneje pa je grad na gvašu upodobil tudi Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein v seriji svojih upodobitev kranjskih znamenitosti. Poslednjo upodobitev gradu v 19. stoletju je prispeval Conrad Grefe. Gre za gvaš, ki je nastal okoli leta 1900 v seriji upodobitev znamenitosti na tedanjem Kranjskem.

Po svoje sodi med starejšo risarsko dokumentacijo o mirnskem gradu tudi list iz Franciscejske katastrske mape iz leta 1825, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani, kjer je kljub majhnemu merilu zanesljivo podana tlorisna situacija celotnega grajskega kompleksa.

 

Cerkev sv. Janeza Krstnika

se dviga nad krajem, na podnožju Trbinca.

Na Mirni je cerkev stala že leta 1265, ko je 17. julija Ulrich, vojvoda Karantanski, v njej potrdil sodnijske in ostale svoboščine v Slovenski krajini nasproti deželnim stanovom. A za njeno natančno lokacijo in izgled danes ni dokazil, čeprav je morala biti dovolj velika, da je v listini imenovana kot “cerkev” in ne kot “kapela”. Slednja pa je stala pod mirnskim gradom, ki mu je tudi služila, in bila posvečena sv. Nikolaju.

Današnja cerkev je sorodna šentrupertski, kar je povezano tudi s šentrupertskim župnikom Ivanom Harrerjem (1450-1474), ki je listinsko vpleten v gradnjo obeh gotskih cerkva. 17. januarja 1463 je Hans Pomunder podaril dve kmetiji za pomoč pri gradnji cerkve sv. Janeza na Mirni šentrupertskemu župniku Hansu Harrerju, tako da so zdajšnjo mirnsko cerkev zidali v drugi polovici 15. stoletja v dveh bližnjih, vendar stilno različnih obdobjih. Do leta 1463 je bilo zgrajeno svetišče s tristranim zaključkom in zvezdasto rebrastim obokom, ladja pa je bila končana do leta 1498, kakor dokazuje letnica, vklesana na kamnu na južni steni, desno od današnjega gotskega portala, in istočasno tudi mrežasto rebrasto obokana. Spodnji del zvonika pa je stal že mnogo prej – okrog 1165. leta.

V tlorisni zasnovi je opaziti za tisti čas dovolj nenavaden koncept enotne prostorske zamisli, kjer je prehod iz svetišča v ladjo komaj zaznamovan, bolj z različnima stavbnima delavnicama kakor s stilnimi zahtevami časa, in v katerih je v takih prostorskih rešitvah zajeta dovolj napredna ambicija modernejšega razvojnega stavbarstva. Tudi v nadgradnji je opaziti, kako se kipenje kvišku umirja in obočni loki niso več šilastoločno ostri, temveč prehajajo k polkrožnim, banjastoločnim oblikam. V tej sicer vaški, a za tisti čas zelo napredno usmerjeni gradnji sakralne arhitekture, se kažejo stilne tendence poenotenega prostora, ki ga je v gotiki prva uresničila Sainte Chapelle v Parizu, zgrajena med letoma 1246 in 1248, in napovedala ves nadaljnji razvoj gotske sakralne arhitekture, katerega odmevi so vidni tudi v mirnski cerkvi.

Kasneje so cerkev še dvakrat temeljito predelali. Do leta 1690 so jo barokizirali: ostro so začrtali prehod med svetiščem in ladjo z močnim baročnim slavolokom in v ladji na vsaki strani prizidali cerkvi stranski kapeli. Takrat je cerkev zgubila tudi vso dotedanjo opremo, ki je bila zamenjana z baročno, od katere se je ohranil le lep kip bičanega Kristusa, sedečega ob stebru, zvonik pa je dobil baročno streho.

Na stropu prezbiterija in ladje so se ohranile freske dveh povsem različnih stilnih obdobij. Prve ohranjajo dokazila za zgodovino glasbe in so delo mojstra Bolfganga iz okoli 1465-1470, uporabil je že uveljavljeno, vendar nekoliko razširjeno ikonografsko shemo kranjskega prezbiterija. Druge so iz začetka 16. stoletja in so delo več delavnic, med njimi tudi Podpeškega mojstra. Te z znamenjem enoroga namigujejo na znamenito plemiško rodbino Galenbergov in z masko norca naznanjajo prihod renesančnega humanizma ter nudijo gradivo za zgodovino gledališča. Maska norca ima specifičen kulturnozgodovinski pomen in je v tovrstnem gradivu v evropskem stenskem slikarstvu velika redkost. Oboje predstavljajo torej dragoceni vir za nadaljnje raziskave kulturne zgodovine na Slovenskem.

„Če se naše stensko slikarstvo 15. stoletja lahko s čim pohvali pred širšo javnostjo, z nečim, kar bo zrcalilo tako specifičnost naših umetnostnih teženj kot tudi doseženo stilno stopnjo evropskega slikarstva in kar bo hkrati vzdržalo obča merila kakovosti, potem /.../ (t)o bodo svetniške postave z oboka prezbiterija župne cerkve na Mirni na Dolenjskem, delo Mojstra Bolfganga iz ok. 1465-1470.« (Hofler, 1989: 272)

Cerkev je bila nato v času historičnih slogov podaljšana za sedem metrov, dobila je pevski kor in fasadni izgled z južne strani. Na severni strani je bila prizidana zakristija, streha na stolpu in dekoracije zvonika so dobile današnjo obliko, okna krogovičje in južna stena nad glavnim vhodom rozeto ter južna kapela trikotni zaključek z novogotskimi ornamenti in rozeto. Vsa ta dela je sredi 19. stoletja vodil Italijan Poseoli, in sicer med letoma 1850 in 1857. Leta 1913 pa so uredili okolico cerkve z dohodnimi stopnicami, kakršne so še danes, s čimer so utrdili južni fasadni izgled.

V letih 1931-1932 je notranjost cerkve poslikal Pražan Seppe Grassmück. Slike so bile pri obnavljanju cerkve leta 1968 preslikane, ohranili sta se le slikariji v prezbiteriju, ki sta bili izvedeni al fresco: Obglavljenje Janeza Krstnika in Marijino obiskovanje. Z njima je Grassmück posredoval vplive znamenite "École de Paris", ustanovljene leta 1912 v Parizu, kateri so takrat pripadali najmodernejši evropski slikarji s Picassom, Modiglianijem in Chagallom na čelu.

Na Mirni je bil do 18. stoletja sicer samo vikarijat, danes pa župnija pokriva območje celotne občine, k njej pa spadajo še podružnične cerkve Naše ljube Gospe oz. Marijinega imena na Ševnici, sv. Helena, cerkev na Žunovcu in kapela sv. Ane na Debencu.

 

Cerkev Naše ljube gospe na Ševnici

oz. Marijinega imena se prvič omenja leta 1392 kot cerkev sv. Martina. S tem imenom se pojavlja še v 17. stoletju, zavetnika pa so najverjetneje spremenili v drugi polovici 18. stoletja, ko je nastal današnji glavni oltar.

Ladja cerkve bi lahko bila iz romanike, torej iz 12. ali 13. stoletja, o čemer pričajo vidni ostanki portala in struktura zidave. Odlikujejo jo zlasti dobro ohranjene stenske slike iz okoli l. 1500, ki so v večji meri še pod beleži, delno odkrit je le prizor, ko sv. Martin deli plašč.

Glavni oltar je iz poznega 18. ali začetka 19. stoletja. V tronu je kip Marije z Detetom ali slika Marije na prestolu, ki stilno kaže na zveze s slikarstvom Matevža Langusa.

 

Cerkev sv. Helene na Mirni

 je v arhivih prvič omenjena leta 1581, ko je bila tako kot župnijska in cerkev na Ševnici podružnica trebanjske župnije. Kljub starejšemu poreklu, je iz današnje podobe razvidno, da je stavba enotnega nastanka. Zidana je 1841.

Glavni oltar je nastal v drugi polovici 18. stoletja in ga zaznamuje poznobaročni oltarni nastavek – v tronu je sv. Helena s križem, poleg nje pa so še sv. Peter in Pavel ter sv. Nikolaj in Ambrož. Na vrhu so angeli in podoba Boga Očeta. Za osrednjo nišo je ohranjena starejša slika sv. Helene, delo slikarja Valentina Metzingerja. Stranski oltar je posvečen Mariji pomočnici. Poleg kipa Marije z Jezusom so še sv. Apolonija, sv. Lucija in angeli.

 

Cerkev sv. Petra na Žunovcu

je bila prvič omenjena 1581 kot podružnica župnije Šentrupert, šele od leta 1984 pa spada pod župnijo Mirna.

Stavba je bila večkrat predelana. Najstarejši del je pravokotna ladja, katere srednjeveško poreklo razkrivajo ostanki sv. Krištofa iz 15. stoletja na južni steni. Veliko obnovo je cerkev doživela v 18. stoletju, ko so prizidali kvadratni prezbiterij. Okoli 1840 so prizidali še zakristijo in zvonik. Glavni oltar je iz konca 18. ali začetka 19. stoletja. V tronu je sv. Peter, poleg njega pa še apostoli Pavel, Janez in Jakob. Na vrhu je slika sv. Trojice.

 

Kapela sv. Ane na Debencu

sredi zidanic in vinogradov je bila zidana leta 1834. Danes jo obnavljajo in zanjo skrbijo domačini.

 

Gospostvo Lanšprež

Gospostvo je v prvi polovici 18. stoletja pripadalo grofu Nikolaju Auerspergu, ki je nato leta 1756 dvorec izročil sinu Alojzu Adolfu Auerspergu, ta pa je nato dvorec s posestvo vred 23. aprila 1766 za 25 tisoč goldinarjev prodal župniku iz Komende – Petru Pavlu Glavarju.

Lanšprež je po velikosti sodil med srednje velika posestva na Kranjskem.

Nekaj metrov od gradu sta stali dve vinski kleti. Na travniku »per Mosteze« je bil dobrih sedem metrov dolg in blizu pet metrov širok zidan ribnik. Po opisu iz leta 1792 so gradu pripadali še hlev z več kot 40 stojišči in gnojiščem, svinjak, šupa za slamo, terilnica, vrtna hiša, vodnjak, grajski vrt in dva kozolca. Del posestva so bile še tri zidanice (v Steinbergu, Rihpovcu in na Gradišču) in dva čebelnjaka z 200 panji: na graščinskem vrtu in v četrt ure oddaljenem Primstalu.

H graščini je sodil tudi mlin ob Temenici, graščinska dominikalna posest pa je obsegala predvsem bukove in iglaste gozdove, travnike in vinograde, manj pa je bilo njiv. Glavna gospodarska dejavnost je bila živinoreja.

Na tem posestvu je Peter Pavel Glavar živel do svoje smrti 24. januarja 1784. Tri dni pred smrtjo je v oporoki za glavne dediče gospoščine določil revne bolnike - prednost naj bi imeli bolniki iz Komende in podložniki gospostva Lanšprež. V rokah Glavarjeve ustanove za revne bolnike je posestvo ostalo 80 let, leta 1864 pa ga je deželna vlada za Kranjsko prodala na dražbi dr. Juliju Wurzbachu pl. Tannenbergu. Rodovina je posestvo obdržala do konca druge svetovne vojne.

Leta 1942, ko je bil dvorec požgan in deloma poškodovan, so v njem živele uršulinke. 12 let kasneje so neobljudeno poslopje načrtno porušili, preživela je le grajska kapela, v kateri so se ohranili oltarni nastavek, kipa sv. Ambroža in sv. Avguština v kapeli sv. Jožefa na Gradišču, prižnica, ki danes stoji v cerkvi sv. Janeza Krstnika na Mirni, v eni bližnjih hiš v okolici Lanšpreža pa je vzidana prvotna kamnita plošča, ki je označevala grob Petra Pavla Glavarja.

Danes je na gospostvu Lanšprež podrta grajska stavba, ne v celoti ohranjena in obnovljena kapela, nekaj gospodarskih poslopij – izjemen je enojni kamnit kozolec – in ostanki vrtno arhitekturne zasnove.

Nekdanjo grajsko kapelo gradu Lanšprež lahko sicer uvrstimo med kakovostnejše primere baročne arhitekture v Sloveniji, sicer pa ima ta kapela s sedmimi grobnimi jamami izjemen pomen kot spomin na znamenito in zaslužno osebnost in poslednje počivališče Petra Pavla Glavarja.

Dvorec Lanšprež

Leta 1954 podrti dvorec se je postopoma razvil iz renesančnega monolitnega pravokotnega dvorca. Pozidali so ga gospodje Gallenbergi v drugi polovici 16. stoletja.

Dvorec je meril 35 m v dolžino in 31 m v širino. Zidan je bil iz kamenja in je imel dve nadstropji, v katerih so bili prostori razvrščeni simetrično na vežo. Smrekovo ostrešje je nosilo skodle in nekaj malega opeke. V pritličju je bilo pet sob, štirje obokani prostori, dve obokani vinski kleti, ena zelenjavna in ena splošna. V prvem nadstropju je bilo osem bivalnih sob, tri s stebri, kuhinja in shramba. V drugem nadstropju je bilo pet sob in predsoba. Na podstrešju so bila opečnata tla, ki so služila delno za žitno kaščo.

Stranski fasadi sta bili triosni. Nad glavnim portalom sta bili nameščeni biforni okni v preprostih neprofiliranih okvirih, ki so verjetno nastali šele ob prezidavi dvorca sredi 17. stoletja, ko so k prvotni monolitni zasnovi prizidali majhno arkadirano dvorišče, obdano s tremi enonadstropnimi trakti in vogalnima stolpičema.

V takšni obliki kaže upodobitev Pavla Ritterja – Vitezovića dvorec leta 1679 v Valvasorjevi Topografiji sodobne vojvodine Kranjske, ko ga je imel v lasti Janez Henrik grof Wazenberg.

V 18. stoletju so prizidali preprosti enonadstropni prizidek k začelni strani prvotnega dvorca, pred glavnim vhodom pa je sočasno s kapelami na bližnjih gradovih Mirna, Rakovnik in Boštanj ob Savi okoli leta 1760 nastala mogočna oktagonalna kapela z zvonikom.

Kapela Petra Pavla Glavarja

Monumentalna poznobaročna kapela je s svojo veliko in razgibano stavbno maso skoraj preglasila grajsko stavbo. Kapela se je po porušenju dvorca 1954 ohranila kot edini preostanek nekdanje grajske zasnove in je bogato razčlenjena in oblikovana. Zasnovana je kot kvadratni prostor s porezanimi vogali, h kateremu se na štirih stranicah prislanjajo pravokotni prizidki. Na vhodni strani se k stavbi prislanja visok zvonik, krit s čebulasto streho. Notranjščino osvetljujejo segmentna okna na treh stranicah osnovnega stavbnega telesa in v kapelah. Prostor je prefinjeno členjen z venčnimi zidci in pilastri, ki nosijo visok kupolast obok.

Kapelo so z mostovžem na mogočnem loku povezali z grajsko stavbo. Te sicer niso spreminjali. Edino na začelni strani so prizidali utilitarni prizidek.

Z novo kapelo, ki po likovnem bogastvu prekaša starejšo grajsko arhitekturo, so ustvarili zanimivo longitudinalno kompozicijo, kjer so stavbne mase nanizane zaporedno v eni osi. Kapela, ki je bila sicer zasnovana kot samostojen, kompozicijsko od gradu neodvisen objekt, je bila domiselno vključena v grajsko celoto.

Ta tip kapele je uporabljal tržaški arhitekt Candido Zulliani, ki je zajemal iz beneške tradicije, spretno pa se je znal prilagajati tudi modi s cesarskega Dunaja. Prav on bi lahko bil arhitekt, ki je v drugi četrtini 18. stoletja izdelal načrte za grajsko kapelo na Lanšprežu. Doslej se je sicer domnevalo, da je avtor lanšpreškega dvorca ljubljanski arhitekt Lovrenc Prager, osrednja osebnost ljubljanske baročne arhitekture v tretji četrtini 18. stoletja. Poleg slogovne analize je takšno hipotezo opravičevalo tudi dejstvo, da je Prager med letoma 1762 in 1766 po Glavarjevem naročilu načrtoval in zgradil cerkev v Tunjicah, ki sodi s svojo »rimsko usmeritvijo« med naše najodličnejše poznobaročne arhitekture in kaže nekaj vzporednic s kapelo na Lanšprežu: iz centralnega prostora se odpirajo stranske niše, podobna je tudi osvetljava celote z visoko postavljenimi polkrožnimi okni in lociranje zakristije.

 

vir: Predlog za ustanovitev občine Mirna, 2009, Krajevna skupnost Mirna na Dolenjskem; spletna stran Župnije Mirna

literatura: Janez Hofler. 1989. O nekaterih vidikih likovne umetnosti srednjega veka na Slovenskem. Ljubljana, Filozofska fakulteta.

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu   Več o tem