Mirna
Loading

Prijava na portal
Nadzor nad pravilnostjo ločevanja komunalnih odpadkov 14.04.2014 14.51
Preberi obvestilo

Zgodovina

Mirnska dolina (območje ob reki Mirni v dolini med Trebnjem in Sevnico) je 300 km2 velika srednjedolenjska pokrajina v osrčju Slovenije. Zaradi lege v stičišču alpskega, dinarskega in panonskega sveta je izredno raznolika. Prehodnost se kaže v njeni kamninski sestavi, v reliefnih, hidrografskih in podnebnih značilnostih, v tipih prsti, rastja in živalstva, izraža pa se tudi v gospodarskem in kulturnem pogledu. Mirnska dolina je kontinuirano poseljena od prvih planih naselbin do danes. 

Pokrajina ob Temeniški dolini in prehodu v Mirnsko dolino ter skozi dolino Laknice proti Novemu mestu je bila že v starem veku prepredena s pomembnimi potmi, sprva z rimskimi, nato pa s srednjeveškimi trgovskimi potmi. Dve najpomembnejši poti sta vodili po dolini reke Krke in Save, povezovala pa jih je pot od Žužemberka preko Dobrniča, Trebnjega in po dolini reke Mirne.

Na manjši vzpetini (nad današnjim pokopališčem) na Gradcu pri Mirni so domovali prvi znani stalni prebivalci na Dolenjskem. Ti prvi poljedelci in iskalci kovin so ustanovili pomembno naselbino na mestu, kjer se dolina reke Mirne razširi v široko ravan z rodovitno prstjo. Z nje je mogoč dober nadzor poti, ki je povezovala dolini Temenice in Save. Relativno mila klima in z divjadjo bogati gozdovi so prvim naseljencem iz druge polovice 4. tisočletja pr. n. š. ponujale dodatne možnosti preživetja. Vzpetina je s svojimi naravno oblikovanimi strmimi severnimi in vzhodnimi pobočji nudila določeno varnost naseljencem. Dodatno so jo utrdili še s kamnitim, poligonalno zasnovanim zidom iz apnenčastih lomljencev, kakršnega do sedaj v Sloveniji v tem obdobju še nismo poznali. V sondi so arheologi dokumentirali tudi linijo kamnov, ki predstavlja temelj stavbe, znotraj katere je bila odkrita nekoliko mlajša, še vedno bakrenodobna, jama s pečjo. Analiza semen iz omenjene jame je pokazala, da so na bližnjih poljih gojili pšenico in ječmen; pri prehrani ali krmljenju živali pa uporabljali tudi gorčico, ščir in plevel metliko. 

Iz kasnejšega, železnodobnega obdobja, pa je naselbina Kincelj nad Trbincem, ki se je ohranila v poznoantično obdobje, in zapira Mirnsko dolino z južne strani z dobro ohranjenim vidnim obodom na severni strani. Samega vhoda v naselbino ni mogoče prepoznati, predvideva se, da je bil vhod v gradišče na vzhodni strani – v smeri proti Mirni, mimo grobišča Devce na jugovzhodnem vznožju. Raziskani ostanki halštatske hiše na Kinclju so z najdbo loka samostrelne certoške fibule datirani v mlado halštatsko obdobje. V hiši so bile odkrite žitarice (pšenica, ječmen in proso), ki so jih uporabljali pri vsakodnevni prehrani, in druge prehrambene rastline (muhič) ter križnice (ogrščica in gorčica). Najdeni so bili tudi pleveli, redni spremljevalci žitaric: detelja, metlika in dresen. Iz semen divjih sadežev (bezeg, robida in haba) sklepamo, da je bilo pomemben del prehrane tudi sezonsko nabiralništvo. Koščki zoglenelega lesa pa kažejo na izrabo termofilnega, skoraj popolnoma listnatega gozda (uporabljali so hrast, bukev, javor in bor).Takšni naselbini vedno pripada tudi eno ali več rodovnih gomilnih grobišč. Pot iz naselbine na Veseli gori v Brinju proti Kinclju jasno nakazuje gomilno grobišče Brezje pri Straži, kolovoz pa nakazuje nadaljnjo smer proti Prapročam ter reki Mirni, kjer je v višini Sv. Helene že možen prehod, in dalje ob Lanšprežici dostop proti Gradišču pri Trebnjem, Rodinam in dolini Temenice.

Nekropolo Devce je treba omeniti tudi zaradi izredno zanimivega, a žal uničenega in kasneje rekonstruiranega bojevniškega groba z značilno latensko čelado, najdeno skupaj z netipičnimi starejšimi elementi opreme, kot so: železna sekira, sulična ost, keramika, morebitni ostanki falere in fragment nanožnice. Vojaška oprema bojevniške kaste iz časa »cvetočega halštata Dolenjske« nas opozarja na prehod iz halštatskega v latensko obdobje na Dolenjskem in na zanimiv fenomen, da latenizacija (konec 4. stoletja pr. n. š.) še ni pomenila nujno keltizacije prebivalstva. Čeprav je čelada latenska (keltska), gre za uvoz iz južnoalpskega prostora poznohalštatskega kulturnega kroga, s katerim je bil dolenjski prostor pred prihodom keltskih Tavriskov močno povezan. Gre za močno politično kohezijo dolenjske starejše železnodobne skupine v njeni zadnji fazi, čelada pa je bila morda odmev teh prizadevanj, ki jih v podrobnostih še ne poznamo. Vsekakor keltski Tavriski t.i. »mokronoške skupine«, ki osvojijo to območje, prinesejo s sabo povsem nove »vzhodne« elemente, ki se manifestirajo v madžarskem ornamentalnem stilu mečev, bojnih nožih, zanje značilnih nožnicah, nekaterih vrstah fibul. To so elementi, ki jih ne poznata niti slovenska halštatska kultura niti prostor južnih Alp. Iz Kinclja nad Trbincem pa izvira tudi poznorimska zakladna najdba poljedelskega orodja z dvema štirirogelnima kopačama in štirimi rovnicami, rimski nagrobnik in zlatnik Anastazija, ki sovpada z ljudskim izročilom o kamniti opazovalnici znotraj prazgodovinskega nasipa in na njenem severozahodnem koncu, ki jo raziskovalci uvrščajo v 6. stoletje.

Reka Mirna, po kateri se imenujeta kraj in dolina, se v starih listinah prvič omenja leta 1028, grad na vzpetini 1250, samo naselje leta 1180, župnija pa je bila ustanovljena leta 1862

Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika se sicer omenja leta 1265, predelana je bila leta 1463 in podaljšana leta 1857. Gotski zvezdasto obokan prezbiterija je med letoma 1465 in 1470 poslikal freskant Bolfgang, mrežasti obok ladje iz okoli leta 1498 pa je bil poslikan z rastlinsko dekorativno ornamentiko. Glavni oltar je iz 19. stoletja. Križev pot je izdelek L. Layerja iz začetka 19. stoletja. Mali zvon je leta 1750 vlil J. Samassa mlajši.

Severovzhodno od naselja stoji grad Mirna (danes bolj poznan pod imenom Speča lepotica), ki se prvič omenja leta 1250. Med 2. svetovno vojno je bil požgan, pred petimi desetletji pa ga je na lastno pobudo začel obnavljati dr. Marko Marin.

V zaselku Zapuže stoji istoimenska graščina iz leta 1578, ki je v času protireformacije v 17. stoletju dajala zavetišče luteranom.

Most, ki povezuje vzhodni in zahodni del Mirne je dala zgraditi Marija Terezija v 18. stoletju. Sprva je bil most lesen, a so ga kasneje zaradi velike uporabe in nevarnosti poplave sezidali iz kamenja. 

Leta 1848 je bilo na Mirni volišče za frankfurtske volitve. V 19. stol. se je začela razvijati industrija (predilnica za platno, usnjarna, opekarne), o čemer  pričajo enonadstropne stavbe z bogato členjenimi fasadami, ki oblikujejo obcestni trg, in velika gospodarska poslopja kmetij na robu naselja. K razvoju kraja je bistveno prispevala leta 1908 zgrajena železnica Trebnje–Šentjanž.

Na pokopališču stoji baročna cerkev sv. Helene z baročnim glavnim oltarjem in s sliko V. Metzingerja iz prve polovice 18. stoletja, ki ga je leta 1897 popravljal A. Goetzl. Stranski okvirni oltar je iz sredine 18. stoletja. Orgle iz leta 1858 so izdelek J. Mandlina, sem so bile prenesene iz župnijske cerkve.

Vir: Predlog za ustanovitev Občine Mirna, 2009, Krajevna skupnost Mirna na Dolenjskem

S piškotki si pomagamo pri zagotavljanju storitev in statistiki. Z uporabo spletnega mesta se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke.   V redu   Več o tem