Pohod po poti Speče lepotice

Minulo soboto, 26. novembra, je Društvo upokojencev Mirna organiziralo pohod po poti Speče lepotice v spomin na pokojnega dolgoletnega predsednika društva Tomaža Povšiča.

Pohodna pot vodi po poteh, kjer se je ustvarjala zgodovina Mirne in Mirnske doline in je svoj delež prispeval tudi Tomaž. Znal je prisluhniti potrebam kraja, potrebam upokojencev in sočloveka. Tako je ustvaril delovno vzdušje, v katerem se je večina dobro počutila. Vse to se je odražalo na vseh področjih delovanja DU: v kulturi, športu, delu, skrbi za sočloveka potrebnega pomoči, v prijetnih trenutkih zabave, skupnih dopustov in druženja. Mnogi ga pogrešamo in se ga spominjamo s toplino v srcu. 29. novembra bi dopolnil 76 let.

Ob 9. uri se nas je zbralo kar nekaj pohodnikov. Celo dva četrtošolca sta bila z nami - nogometaša Robi in Urh. V megleno in ne premrzlo jutro sta se skupaj z vodjo poti Ivico postavila na čelo pohodnikov. Pot nas je vodila mimo ribnika po dolini Vejarja do Gorenje vasi. Tam smo se ustavili pri sedanji predsednici Barici, ki nas je pogostila s pecivom in podprla s konkretnimi tekočimi poživili. Povzpeli smo se do razgledne točke Kremen, ki pa nam zaradi megle ni nudila pričakovanega razgleda. V Dolini smo zavili za Pravnetovim hlevom proti Migolici in Migolski gori. V to smer vodi krajša pohodna pot dolga 7,7 km.

Daljša pot pa je dolga 14 km. Po njej se čez Selsko goro, Sela-Kalca povzpnemo na razgledno točko Žunovec (445 n.m.v.) in se preko Blatnika vrnemo na Mirno.

Mi pa smo se povzpeli na razgledno Migolsko goro (410,4 n.m.v.), od koder so čudoviti pogledi na Kamniške Alpe, na Mirnsko dolino in njena obrobna gričevja. Za kratek čas je posijalo sonce, a je njegove žarke hitro zastrla megla in nam onemogočila razglede. Dobre volje pa ni odnesla.

Zadovoljni, da smo dosegli najvišjo točko pohoda, smo si privoščili malico, se okrepčali in izmenjali vtise o prehojeni poti. Spustili smo se proti Sajenicam in se pri Golobu obrnili proti Mirni. Pri spustu v dolino smo nekateri začutili bolečine v kolenih. 

Mimo domačije rokodelca in čebelarja Antona Zakrajška smo prišli v Migolico, prečkali cesto Mirna-Gabrovka ter se v dolini pri kapelici napotili po regionalni cesti in nato gozdni poti do gradu. Žalostni smo se zazrli v z lesom obiti vhod. Spominjali smo se, koliko prostovoljnih ur in finančnih sredstev smo Mirnčani, tudi upokojenci, darovali Marku za njegovo obnovo. Ponosni smo bili in vedno bomo nanj in na njegov grad, ki sta bila do nedavnega naš Marko in naš grad. Po njegovi smrti pa se menjajo lastniki in grad ne najde niti namena niti miru, ki si ga zasluži tako grad kot Mirnčani.

Na Mirni smo se okrepčali v prostorih društva z okusno obaro, pijačo in sladicami. Po prijetnem zaključnem druženju smo se razšli s sklepom, da se naslednje leto spet odpravimo po tej poti v spomin na našega Tomaža. Veliko je dobrega storil za Mirno in njene ljudi. Z delovanjem v KS Mirna in kasneje 23 let kot predsednik Društva upokojencev Mirna je prispeval znaten delež k njeni prepoznavnosti po Sloveniji in v svetu. Razdajal je svoje vedenje mladini. Morda pa lahko naslednje leto povabimo na pohod Mirnčane vseh starosti, ne le upokojence. Tomaž zasluži, da se ga spominjamo aktivno, kot je sam vedno deloval. Tudi v aktivnostih na pohodni poti Speče lepotice. Hvala, Tomaž.

besedilo: Igor Zaplotnik, foto: Anica Janežič