Cerkev sv. Janeza Krstnika

se dviga nad krajem, na podnožju Trbinca.

Na Mirni je cerkev stala že leta 1265, ko je 17. julija Ulrich, vojvoda Karantanski, v njej potrdil sodnijske in ostale svoboščine v Slovenski krajini nasproti deželnim stanovom. A za njeno natančno lokacijo in izgled danes ni dokazil, čeprav je morala biti dovolj velika, da je v listini imenovana kot “cerkev” in ne kot “kapela”. Slednja pa je stala pod mirnskim gradom, ki mu je tudi služila, in bila posvečena sv. Nikolaju.

Današnja cerkev je sorodna šentrupertski, kar je povezano tudi s šentrupertskim župnikom Ivanom Harrerjem (1450-1474), ki je listinsko vpleten v gradnjo obeh gotskih cerkva. 17. januarja 1463 je Hans Pomunder podaril dve kmetiji za pomoč pri gradnji cerkve sv. Janeza na Mirni šentrupertskemu župniku Hansu Harrerju, tako da so zdajšnjo mirnsko cerkev zidali v drugi polovici 15. stoletja v dveh bližnjih, vendar stilno različnih obdobjih. Do leta 1463 je bilo zgrajeno svetišče s tristranim zaključkom in zvezdasto rebrastim obokom, ladja pa je bila končana do leta 1498, kakor dokazuje letnica, vklesana na kamnu na južni steni, desno od današnjega gotskega portala, in istočasno tudi mrežasto rebrasto obokana. Spodnji del zvonika pa je stal že mnogo prej – okrog 1165. leta.

V tlorisni zasnovi je opaziti za tisti čas dovolj nenavaden koncept enotne prostorske zamisli, kjer je prehod iz svetišča v ladjo komaj zaznamovan, bolj z različnima stavbnima delavnicama kakor s stilnimi zahtevami časa, in v katerih je v takih prostorskih rešitvah zajeta dovolj napredna ambicija modernejšega razvojnega stavbarstva. Tudi v nadgradnji je opaziti, kako se kipenje kvišku umirja in obočni loki niso več šilastoločno ostri, temveč prehajajo k polkrožnim, banjastoločnim oblikam. V tej sicer vaški, a za tisti čas zelo napredno usmerjeni gradnji sakralne arhitekture, se kažejo stilne tendence poenotenega prostora, ki ga je v gotiki prva uresničila Sainte Chapelle v Parizu, zgrajena med letoma 1246 in 1248, in napovedala ves nadaljnji razvoj gotske sakralne arhitekture, katerega odmevi so vidni tudi v mirnski cerkvi.

Kasneje so cerkev še dvakrat temeljito predelali. Do leta 1690 so jo barokizirali: ostro so začrtali prehod med svetiščem in ladjo z močnim baročnim slavolokom in v ladji na vsaki strani prizidali cerkvi stranski kapeli. Takrat je cerkev zgubila tudi vso dotedanjo opremo, ki je bila zamenjana z baročno, od katere se je ohranil le lep kip bičanega Kristusa, sedečega ob stebru, zvonik pa je dobil baročno streho.

Na stropu prezbiterija in ladje so se ohranile freske dveh povsem različnih stilnih obdobij. Prve ohranjajo dokazila za zgodovino glasbe in so delo mojstra Bolfganga iz okoli 1465-1470, uporabil je že uveljavljeno, vendar nekoliko razširjeno ikonografsko shemo kranjskega prezbiterija. Druge so iz začetka 16. stoletja in so delo več delavnic, med njimi tudi Podpeškega mojstra. Te z znamenjem enoroga namigujejo na znamenito plemiško rodbino Galenbergov in z masko norca naznanjajo prihod renesančnega humanizma ter nudijo gradivo za zgodovino gledališča. Maska norca ima specifičen kulturnozgodovinski pomen in je v tovrstnem gradivu v evropskem stenskem slikarstvu velika redkost. Oboje predstavljajo torej dragoceni vir za nadaljnje raziskave kulturne zgodovine na Slovenskem.

„Če se naše stensko slikarstvo 15. stoletja lahko s čim pohvali pred širšo javnostjo, z nečim, kar bo zrcalilo tako specifičnost naših umetnostnih teženj kot tudi doseženo stilno stopnjo evropskega slikarstva in kar bo hkrati vzdržalo obča merila kakovosti, potem /.../ (t)o bodo svetniške postave z oboka prezbiterija župne cerkve na Mirni na Dolenjskem, delo Mojstra Bolfganga iz ok. 1465-1470.« (Hofler, 1989: 272)

Cerkev je bila nato v času historičnih slogov podaljšana za sedem metrov, dobila je pevski kor in fasadni izgled z južne strani. Na severni strani je bila prizidana zakristija, streha na stolpu in dekoracije zvonika so dobile današnjo obliko, okna krogovičje in južna stena nad glavnim vhodom rozeto ter južna kapela trikotni zaključek z novogotskimi ornamenti in rozeto. Vsa ta dela je sredi 19. stoletja vodil Italijan Poseoli, in sicer med letoma 1850 in 1857. Leta 1913 pa so uredili okolico cerkve z dohodnimi stopnicami, kakršne so še danes, s čimer so utrdili južni fasadni izgled.

V letih 1931-1932 je notranjost cerkve poslikal Pražan Seppe Grassmück. Slike so bile pri obnavljanju cerkve leta 1968 preslikane, ohranili sta se le slikariji v prezbiteriju, ki sta bili izvedeni al fresco: Obglavljenje Janeza Krstnika in Marijino obiskovanje. Z njima je Grassmück posredoval vplive znamenite "École de Paris", ustanovljene leta 1912 v Parizu, kateri so takrat pripadali najmodernejši evropski slikarji s Picassom, Modiglianijem in Chagallom na čelu.

Na Mirni je bil do 18. stoletja sicer samo vikarijat, danes pa župnija pokriva območje celotne občine, k njej pa spadajo še podružnične cerkve Naše ljube Gospe oz. Marijinega imena na Ševnici, sv. Helena, cerkev na Žunovcu in kapela sv. Ane na Debencu.