Gospostvo Lanšprež

Gospostvo je v prvi polovici 18. stoletja pripadalo grofu Nikolaju Auerspergu, ki je nato leta 1756 dvorec izročil sinu Alojzu Adolfu Auerspergu, ta pa je nato dvorec s posestvo vred 23. aprila 1766 za 25 tisoč goldinarjev prodal župniku iz Komende – Petru Pavlu Glavarju.

Lanšprež je po velikosti sodil med srednje velika posestva na Kranjskem.

Nekaj metrov od gradu sta stali dve vinski kleti. Na travniku »per Mosteze« je bil dobrih sedem metrov dolg in blizu pet metrov širok zidan ribnik. Po opisu iz leta 1792 so gradu pripadali še hlev z več kot 40 stojišči in gnojiščem, svinjak, šupa za slamo, terilnica, vrtna hiša, vodnjak, grajski vrt in dva kozolca. Del posestva so bile še tri zidanice (v Steinbergu, Rihpovcu in na Gradišču) in dva čebelnjaka z 200 panji: na graščinskem vrtu in v četrt ure oddaljenem Primstalu.

H graščini je sodil tudi mlin ob Temenici, graščinska dominikalna posest pa je obsegala predvsem bukove in iglaste gozdove, travnike in vinograde, manj pa je bilo njiv. Glavna gospodarska dejavnost je bila živinoreja.

Na tem posestvu je Peter Pavel Glavar živel do svoje smrti 24. januarja 1784. Tri dni pred smrtjo je v oporoki za glavne dediče gospoščine določil revne bolnike - prednost naj bi imeli bolniki iz Komende in podložniki gospostva Lanšprež. V rokah Glavarjeve ustanove za revne bolnike je posestvo ostalo 80 let, leta 1864 pa ga je deželna vlada za Kranjsko prodala na dražbi dr. Juliju Wurzbachu pl. Tannenbergu. Rodovina je posestvo obdržala do konca druge svetovne vojne.

Leta 1942, ko je bil dvorec požgan in deloma poškodovan, so v njem živele uršulinke. 12 let kasneje so neobljudeno poslopje načrtno porušili, preživela je le grajska kapela, v kateri so se ohranili oltarni nastavek, kipa sv. Ambroža in sv. Avguština v kapeli sv. Jožefa na Gradišču, prižnica, ki danes stoji v cerkvi sv. Janeza Krstnika na Mirni, v eni bližnjih hiš v okolici Lanšpreža pa je vzidana prvotna kamnita plošča, ki je označevala grob Petra Pavla Glavarja.

Danes je na gospostvu Lanšprež podrta grajska stavba, ne v celoti ohranjena in obnovljena kapela, nekaj gospodarskih poslopij – izjemen je enojni kamnit kozolec – in ostanki vrtno arhitekturne zasnove.

Nekdanjo grajsko kapelo gradu Lanšprež lahko sicer uvrstimo med kakovostnejše primere baročne arhitekture v Sloveniji, sicer pa ima ta kapela s sedmimi grobnimi jamami izjemen pomen kot spomin na znamenito in zaslužno osebnost in poslednje počivališče Petra Pavla Glavarja.

Dvorec Lanšprež

Leta 1954 podrti dvorec se je postopoma razvil iz renesančnega monolitnega pravokotnega dvorca. Pozidali so ga gospodje Gallenbergi v drugi polovici 16. stoletja.

Dvorec je meril 35 m v dolžino in 31 m v širino. Zidan je bil iz kamenja in je imel dve nadstropji, v katerih so bili prostori razvrščeni simetrično na vežo. Smrekovo ostrešje je nosilo skodle in nekaj malega opeke. V pritličju je bilo pet sob, štirje obokani prostori, dve obokani vinski kleti, ena zelenjavna in ena splošna. V prvem nadstropju je bilo osem bivalnih sob, tri s stebri, kuhinja in shramba. V drugem nadstropju je bilo pet sob in predsoba. Na podstrešju so bila opečnata tla, ki so služila delno za žitno kaščo.

Stranski fasadi sta bili triosni. Nad glavnim portalom sta bili nameščeni biforni okni v preprostih neprofiliranih okvirih, ki so verjetno nastali šele ob prezidavi dvorca sredi 17. stoletja, ko so k prvotni monolitni zasnovi prizidali majhno arkadirano dvorišče, obdano s tremi enonadstropnimi trakti in vogalnima stolpičema.

V takšni obliki kaže upodobitev Pavla Ritterja – Vitezovića dvorec leta 1679 v Valvasorjevi Topografiji sodobne vojvodine Kranjske, ko ga je imel v lasti Janez Henrik grof Wazenberg.

V 18. stoletju so prizidali preprosti enonadstropni prizidek k začelni strani prvotnega dvorca, pred glavnim vhodom pa je sočasno s kapelami na bližnjih gradovih Mirna, Rakovnik in Boštanj ob Savi okoli leta 1760 nastala mogočna oktagonalna kapela z zvonikom.

Kapela Petra Pavla Glavarja

Monumentalna poznobaročna kapela je s svojo veliko in razgibano stavbno maso skoraj preglasila grajsko stavbo. Kapela se je po porušenju dvorca 1954 ohranila kot edini preostanek nekdanje grajske zasnove in je bogato razčlenjena in oblikovana. Zasnovana je kot kvadratni prostor s porezanimi vogali, h kateremu se na štirih stranicah prislanjajo pravokotni prizidki. Na vhodni strani se k stavbi prislanja visok zvonik, krit s čebulasto streho. Notranjščino osvetljujejo segmentna okna na treh stranicah osnovnega stavbnega telesa in v kapelah. Prostor je prefinjeno členjen z venčnimi zidci in pilastri, ki nosijo visok kupolast obok.

Kapelo so z mostovžem na mogočnem loku povezali z grajsko stavbo. Te sicer niso spreminjali. Edino na začelni strani so prizidali utilitarni prizidek.

Z novo kapelo, ki po likovnem bogastvu prekaša starejšo grajsko arhitekturo, so ustvarili zanimivo longitudinalno kompozicijo, kjer so stavbne mase nanizane zaporedno v eni osi. Kapela, ki je bila sicer zasnovana kot samostojen, kompozicijsko od gradu neodvisen objekt, je bila domiselno vključena v grajsko celoto.

Ta tip kapele je uporabljal tržaški arhitekt Candido Zulliani, ki je zajemal iz beneške tradicije, spretno pa se je znal prilagajati tudi modi s cesarskega Dunaja. Prav on bi lahko bil arhitekt, ki je v drugi četrtini 18. stoletja izdelal načrte za grajsko kapelo na Lanšprežu. Doslej se je sicer domnevalo, da je avtor lanšpreškega dvorca ljubljanski arhitekt Lovrenc Prager, osrednja osebnost ljubljanske baročne arhitekture v tretji četrtini 18. stoletja. Poleg slogovne analize je takšno hipotezo opravičevalo tudi dejstvo, da je Prager med letoma 1762 in 1766 po Glavarjevem naročilu načrtoval in zgradil cerkev v Tunjicah, ki sodi s svojo »rimsko usmeritvijo« med naše najodličnejše poznobaročne arhitekture in kaže nekaj vzporednic s kapelo na Lanšprežu: iz centralnega prostora se odpirajo stranske niše, podobna je tudi osvetljava celote z visoko postavljenimi polkrožnimi okni in lociranje zakristije.